Friday, January 18, 2013

Recenzija Solzá

Ponujajo se nam naplavine z nekajletnih sedimentov nojza, lo-fija, elektroendemitskih in ostalih barbarskih izvajanj Mlamola.


Labilni sangvinik se po službeni dolžnosti a še v večji meri družabno udinja pri vhodih v obe kompilaciji. In prav je tako. Njegova naloga je preizkusiti prišleke, podrezati vanje, pobrati legitimacijske samooznake in na njih prešuštniško zdrobiti za pest mastnih vršakov. Z efekti nabildan je ta eksplozivnež, da se ga zlikavi zlikanci bojé. Prijazno preteč in nepredvidljivo tatarski – oboje v enem, čeprav ga premnogokrat sestavlja združba subjektoidov.



O Dreju brez zadržkov recimo, da se posveča objektosubjektu. Kolažira pesniško interpretacijo z lepljivimi skorjami grajske lupine. S tem pa secira Ljubljano v njenem liričnem detajlu. Vzpetino obhaja in oblega z umirjenim in s tem še toliko bolj trdovratnim besednim sprehajalcem.

Takoj za tem nas SHV pahne v zverinsko preračunan simulaker kaosa. Dlje ko smo v njegovem ujetništvu, bolj nas stockholmsko zasindromlja. Drevo spoznanja dobrega in še boljšega nam popolnoma predstavi kot krošnjo smerokazov lepega nabora mulatjer. Tako nas   zasvoji s hlastnim preobuvanjem gojzarjev za dobršno množico različnih peščenih profilov. Zdi se, da je do balvana orjaka še daleč. Pa se motimo. Od njega nas ločita le še dva čudovita osamelca ter dva previsa.

Naslednji delač si je za fuk frendico našel fluorescentnozeleno bogomolko, varno sprešano v celuloznem arhivovju in ukleščeno med kolaže prisile. Najslajši je Cimprickov uvodni krčeviti kašelj. Če je to sploh kašelj. Ta preide v opojno in mestoma vzhičeno izvajanje. Nesporna kraljica pošastno hotnih besednih sodrg se kot ugnezdeni kokon nezemljana oglaša iz interpretovih govoril. Aparature jima ponižno služijo. Miza v studiju se je orosila.

Delomozz se kot zvočni endemit priplazi do povrhnjice sedimentov. V komadu Gnila pravila. Besno nateza tetivo pričakovanja in heretično loputa s tabernakljem zaznave. V neprodušnem tlačenju silosa dražljajev  vztrajno severnokoreji vsevprekpreprek. Ob skrivnostnem ponehanju že slutimo napoved novih ponorov – vsakršnih: motnih, bistrih, lahnih in razbrzdanih.

V drugem napadu Dnevni amfibrah poresniči našo hlinjeno lo-fi resnicoljubnost v veliko bolj ubranem zvočju treh virov. Glasilke ob spremljavi tipk doejakulirajo večkratno. Romantični naturalizem ta tercet žene od zmage do zmage. V poslušalcu krepi občutek spoštovanja. Presežno.

Drej z »rpcg minuto« najprej prijetno pohrešči v znak ponovne a tokrat slepilno retro dobrodošlice. Nato skozi režo režeč spušča sunke špranjoidnih vetrcov, ki satansko zatresejo mrežo naše recepcije. Žolto opismenjevanje ušes s slastnimi piškotki.

For Flaker je masiven zalogaj. Je trden kos polnozrnatega balvana. Njegova veličina sestopa k nam s počasno stopnjujočim se kotaljenjem. Zelonorožnata metamorfna gmota, ki so jo gnetli tlaki 20. stoletja in je lahko lep čas mirovala, dokler v nekem hipu ni odbrzela s polno in izpopolnjujočo se hitrostjo. Nešteto previsov, podrtih staj ovčjereje, pomendranega podrastja, ki vzklije ponovno s še večjo vnemo in prerojeno. In končno zagozdenje na jasi. Sodeluje le v simbiozi z druidi. Ta gmota je le redkim slična po svoji samovolji – Velikemu Aleksandru in podobnim osvajačem, najdrznejšim barbarom in najvzdržljivejšim Vlahom. Hanibalu.

Če FF-ju ne bi sledil sončni balzam izpod krempljev Rambo Lo-fi-ja, bi na tem izgubili obe komadnosti. Rambo, ki štarta s sramežljivimi in celo nekam perverzno trmastimi piski, sprejme izziv premagati – kar ni mogoče – ali pa vsaj pridušiti in za mišjo dlako odtehtati poltonca, ki se mu kotali za petami. To slednje mu uspe kar hitro, čeprav po trzovitem boju. Sončni balzam greje naša lica po obmirovanju častitljivega starca Flakerja. Rambo naš primanjkljaj blaži z nektarjem svojih sončnih kolektorjev. Kapljica po kapljici, žarek po žarku. SHV-jevo stopnjujoče orkestriranje prav s to sopostavitvijo in zoperstavljanjem Rockyju še kako zadobi na svojem epohalnem gr(o)menju, Rambo pa je sprejet v veseli ring ostalih coprnikov z začetne, nižinske gozdnate ploščadi. Balvan vs. balzam: 1:1.

Čik.


Iz poljščine obelodanil Drug Ramzes


3 comments:

drug ramzes said...

,,, nas v prepad in mlamol jaše, nesrečno ježno žival?«
bogovec jernej ,,,

Ajdvar Ja said...

Kr najs.

Anonymous said...

Proluvialni in tudi deluvialni sedimenti (peščen melj, melj, drobir vsakovrstni).