Ne gre za postmodernističnost, njeno ironijo, ne njeno subverzijo, temveč za spoj v iskanju identitetnega ali estetskega? Skupek ni več skupek teles, ampak je skupek govora in povedanega. Kaj sploh hočem povedat? V stvari, ki se ji reče glasba, ni nič zgolj estetske provinjence; je manipulacija, je moč. Mehke melodije se jahajo na nizkih tonih, iskanje interpretacij pa se mi zdi neumno opravilo, ker se kolaži, kar delomozz pač počne, dela lažko; laže. Fikcija laže. Mihajlo Lalić laže iz sebe. Delomozz laže, iz laži ustvarja povest, ki je tvorjena v njem in njegovem dojemanju sveta. Tako kot Mihajlo Lalić ubije agenta, delomozz ubije enoznačno resnico. Plunderphonics je mehek zbirni izraz za izdelek, pa vendar ne pove nič. Ko kradeš, kradeš za to, da si sam ustvariš to, česar nisi sposoben imeti iz ničesar. Je torej vdiranje v tuj prostor, kjer iščeš tisto, kar ruralna zavest ljubljanske mikromeščanskosti sovraži. Drugo. Iščeš tisto, kar boš vkorporiral v svoje telo, v svoj um, da ga boš zaobjel v neki še nevideni celoti, ki je daleč od tega, v kar si se rodil. Rojen (rođen!) pa si v enoumje. V barbarsko neznanje, saj je barbarogenij možen samo v tistem trenutku, ko mu dodamo genija, ki želi barbarskost. Barbar in barbarskost sta Barburda.
Obešalniški humor z ludističnim kolažem in zemljevid Korčule, Lastova in Visa, Pelješca in Hvara mi daje občutek, da sem lep in večznačen.
(Vasilij Sova)
2 comments:
delomozz krade laže in bolhe je! in dela to s stilom. :)
Ivan je rekel: "Mar sme duh le za hip počivati v negibnosti, ki je gnitje?"
Post a Comment