Saturday, August 28, 2010

Ne ravno recenzija ampak prav zato - DINGO

Na začetku retrospektiva poslušalčevih prvih ljubezni in mozoljev, spremembe hitrosti in hitrih sprememb. Ko je mrtvi kot starševskih pogledov že sam po sebi žur, bi jaz rekel. Vsake akne posebej se spomniš – s koščki devetdesetih let, koščki ogledala, razdrobljenimi v fino mleto kašo, prva ljubezen, recimo nekega Tadeusza: baby don't hurt me no more.

Najprej lirsko zadihana nabohotena gmota tegá, nato iz kolaža v kolaž vedno bolj epska posejanost, ki dokončno pusti zadihati.

Rokenrol ekstraktki se stisnjeni ob kot komada zavejo, da je lepo biti kameleon, kajti kameleon je časovni stroj. Oziroma jebeš kamelo, lepo je imeti tuarega – volkswagen rikšo. V njej Kurt Schwitters vprežen hrza in brenči. Čebele, debele čebele. A niso to čmrlji? Ne, to niso čmrlji, to so vsekakor čebele.

Prekrivanje robov je v slowjamzih že močno. John Lennon ne more več glasovati, klavir se je spremenil v salvo in zamenjal njegov glas. Nato pa pridejo glasovi. Na splošno se plata giblje od hitov preko momentov do besed, s katerih gosto kaplja glasba (Schwitters pa to smélo napove že nekje na sredini). Te besede se na koncu (voicez 2) nagužvajo kot v dvigalu in kot da bi šli nazaj v pritličje plošče (ploščadi) peš, koder se nahajajo nagneteni hiti.

Ta stavba je četveroploščadna zgradba. Druženje na posamezni ploščadi ima svoje zakonitosti in fizikalne bontone med objekti – za vodenje po njih moramo priznati Dingu neizpodbitno licenco.

(Drug Ramzes 'n' hroszcz)

1 comment:

drug ramzes said...

Najbolje pa se je z Johnom Lennonom soočiti med nakupovalnimi policami.
Imagine on..
Zadržujemo prebavljeno.