Hlastna beležka ob težko pričakovani finalni
kompilaciji po odličnih Solzah in Mleku.
Udrihanja smo deležni
takoj z nulte ploščadi. Radost preveva pogovor, udobno zleknjen v naslombo
hrušča. V vidno polje distribucijskih horizontov, katerih sloj pokriva tudi Resničnostni stol. Se izkaže za
diagnozo zdrave rdečice na licu javnega okusa. Podkožne hipne kapilarne zgostitve
kot izhodišče – po njih zaargonavtimo v aortne predele. Spodobno za zadnjo
kompilacijo v trilogiji.
V tem prvem komadu, ki sledi ničtemu… Noro. Znajdemo se v zaupni izpovedi Nekrofaja in Radomirčeta. Prelestna igra perverzije in intonacijskih preobratov. Temu spremljevavca Nož in Pljunek, didžeja po profesiji, asistirata z gomilo orodij. Intima se razbrzdi v agonijo in ekstatične napade mentalne božjasti.
Po teh dveh poštenih
dražilnikih, sledi prvi pravi balvan. Kandidah
je dragoceni zven pradavnine. Nekega paralelnega, izmuzljivega in gromozanskega vsemirja.
Ležerno in samozavestno lomastenje je tole a prav nič popadljivo. Za male
opazovalce v podrasti urlučnikov in zvočnikov se nemeneč megaterij. Če rečemo,
da ta žvau prilomasti, današnji tvori komajda golomišimo naokrog semtertjavendan.
Kandidah je carjeval Babilonu predtemeljito, ko med Evfratom in Tigrisom še
velblodusi inu ursloni so lazili. Z vokalne plati pa gre za kratki in sladki
tečaj izgovorjave imena naselbine, ki je – kot smo vajeni naplahtani biti – razselila
govorice.
Chinese export boom se tokrat predstavljajo z mehkimi preprogami.
Slojijo jih kot objestno uslužni trgovci na bazarju, našim ušesom sladke odeje
in zameti so to. Vendar z notorično bolehnim ponavljanjem rituala ne dajo
spati. Še več, vzdramijo nas v oprezanje za majhnomajcenimi utripi. Nas naredijo
za čutilce lucidnega bedenja. Naslednjič se bodo naša ušesa srečala ob nočnem
motrenju izpuha zračnikov kakšnega nacionalnega muzeja ali galerije.
Čao Miki, ne morš, spet zajebu Frenka. Ko zremo v to field-recordinško
platno, kar vidimo zalezovalca, kako spečemu objektu manipulacije usmerja
smrčanje. Z rahlim drezanjem dik-tiča po Ahilovi peti. Ko se osebek zbudi,
krénemo.
KITA! S strumnim korakom, opasani in opasni se v družbi Siniše in Mikija motovilimo
po luštni gošči. Po stopinjah Krištofovga Pepčka. Približujeta nas k ribniku,
kjer kraljuje nekajkot žabji zvok, vendar nam gladino mojstrsko zastreta, vse
do konca. Vmes upade še Informer,
potisne v dlan opojnosti nameček itak po načelu »random acts of senseless
kindness«. Verbalno postopno uletava še ena ful horni rejverka iz devetdesetih
let. Vse preseneti ampak je okoličani ne jebejo 5%. S tem kar nosi, pa je še
kako prepotreben kulisni zaznamek. Kar naenkrat pa okoli nas cela tolpa
aktantov in vektorjanov. Koliko je KITA moči napregla od prvega snidenja?
Modela sta naredila kilometraže nebroj in svojo pohodniško suverenost le še
učvrstujeta v nesluteno. Še se bomo z njima pójali po kamniških gozdičih in
mejicah.
Ququq – čeprav se z njim še dodobra nismo spoznali – vsekakor ni golič v
terenskih ekspedicijah, to zagotovo ne. Je prekaljeni divji lovec. Licence so
zato, da se krušijo. Marmor ves potisnemo v mlamol; otroško lahno kot bi
petdesettonski vlak frcnili preko meja zaznavnega. Eminence so zato, da na njih
kipih posedamo, njim pa iz zagrobja to ne prekipeva.
Duo Ordan. Trmasto in togotno kot Orban ali pa njegov podalpski sputnik. Ali pa kar
dva. Sinhrono in dopolnjujoče se miganje nadarjenih dvojčkov izteče v izogib
katastrofi srečno in z zvočne plati v zadoščenje.
Diabolic coruja je druga znatna predhistorična gmota po Kandidahu. S skoviki pospremi
megaterijev bes. Pasje psihadelična je, tako da nič čudnega, da z Dipprplom sklepa ta dvojinski trop. S S8 pa že kar zlobni triumvirat. Nad
previsnim spodmolom, ki so ga klesali vulkanoidni vetrci, zavija v astronomske
konstelacije, ki jih je nazadnje videl živelj poznega pliocena.
Po določenem času tudi
sami moramo zafaraoniti. Denimo le toliko, da gre za zajemalko kaliža, ki jo trpinči
dejstvo, da ne more še katapultna
biti.
Ventrilokrist v poljskem nabirku informativno zalaga že blizu polnozrnate
dokumentarnosti. Z dvigalom nas pelje v pritličje družbenega in pomoči v ulično
brenčanje. Terenski prisluh z odliko.
S.moki ne skriva ničesar. Njegova resnicoljubnost je mlaskajoče transparentna. Slutimo
paragvajske ambiente.
DJ Nož, lepo oslinjen, kirurži po planjavi. Fokus strni na manjši format. Kajti
poleg legel impozantnih megazveri gomazi po stepah množina členonožcev, ki predstavljajo
tri četrtine vseh živalskih vrst. Žuželčjega samca spoznamo v merilu 1:1, torej
v polnosti to, kar nam dvotretjinsko obljublja pelevinovski katalog. Nož in pljunek projecirata serijo
čudovitih bitij. Členonožci so pač le najštevilčnejše deblo. Povsod neslišno
vedrijo – za noževo konico oziroma pljunek stran.
Jane Bogataev prilaga polenček za polenčkom na zvokovni sekular. Kar ležerno in s
poševnim navdušenjem. Mašino s tem poganja v tok le strogo namensko, tako da
lahko bruha zublje verbalnih opilkov le v redkih intervalih. Dreza po krmišču
nekih usod.
V temnomodrem oldtimerju
prihod Ayatolinih hčera. Oče
prinesel orientalskega sadja, hčere pa nekajkot hip hop po ruševinah.
Kratkotrajna seznanitev a fundamentalni šarm.
Selo Mlamolovo. O njem recimo le toliko, da je v primerjavi s prejšnjim izpadom z družne
strani to nekoliko bolj skrbna vzreja
oziroma bolj gladek poskus gona po agilitiju frekvenc.
Suiior je črni mlamol. Srka.
Za reportažni utrinek z
bojišča ponovno dolgujemo Buriji. Kot
smo je že vajeni, spušča goste rafale. Kot košutini bobki drobijo skozi rano in
sejejo polje smrti daleč od vse agrikulture, kaj šele riža.
Zadnjo baklo upihne
blazni distributor Chinese export boom. Noro,
bizarno in genijalno – kako nas mlamol na samem koncu trilobita prav s to čerjo
zvrne s palube in brodolomi na kaliž.
Na, tu si.
V Heliopolisu, januarja in februarja 2013
4 comments:
Ker Hrosczevemu drobnoglednemu preparatu Solz nima kaj dodati (šlo mu je to priznanje kaj težko z jezika), se je Drug Ramzes odločil, da po blažilni kopeli v fiziološki raztopini, ki jo je pripravil vrhovni vezir, smukne kar takojci v kri in nato šele v laktozo. In Hroszczu v odziv dialoško zaskarabeji.
vi ste nori majkemi
Mleko je mrtvo. Mi smo ga vpili. Naj naše bistvo pokvarjeno z agrikulturo preneha bistvovati in naj mleko v nas skipi onkraj svoje mlečnobe, naprej torej, osat, naprej v deželo kjer se cedi le med, mleko pa nikoli.
A bu bu. Šah, mater, Bikofe?
Post a Comment