Odprto pismo
založbi Mlamol in preostalim vpletenim v trenutno zaskrbljujoče
dogajanje
To pismo je javni
poziv in tudi obtožba. Cilja na pohlep, nebrzdano samopromocijsko
naravnanost in praktično privatizacije dela javne sfere, ki jo je
ponikalniško napajala založniška dejavnost (nekdanjega) Mlamola.
Da izpostavimo in javno izrečemo, kako je prišlo do komercialnega
prevzema in – kolikor se lahko na novi »uradni« strani prepričamo
– uničenja vsakršnih vezi z nekdanjo hrbtenico underground
parazaložbe Mlamol.
Pojdimo kar po vrsti
a že na začetku izpostavimo glavne akterje Mlamolove privatizacije
in šminkerizacije za potrebe pridobitniškega udinjanja klubom in
razpisnim pogojem. Začelo se je jeseni lansko leto, ko sta dva
posameznika iz založbe Mlamol preko Radia Študent navezala kontakt
z Jiřijem Mamojko.
Vse lepo in prav, če
se ne bi že takrat za hrbtom preostalih akterjev menili za popolno
»stilsko preobrazbo« in komercialno perestrojko založbe. Poudariti
moramo, da ne gre le za suhoparno in trendovsko minimalistično
(pretkana poteza, zares) ter načičkane profile izvajalcev, gre
predvsem za problem, kako založba funkcionira ter medsebojno in
navzven komunicira. Ravno tu je prišlo do preloma in prisvajanja s
strani nekaterih povzpetnikov in pridobitnikov.
Od tu naprej ni bilo povratka, zlasti zato očitno ne, ker je nekatere Mlamolove sodelavce premamil dobiček, ki je tudi osrednjega pomena za nadaljniji potek zgodbe o Mlamolu. Ni nas sram jasno in glasno med glavnimi tujimi vzpodbudniki (in seveda nadebudnimi alter-investitorji) izpostaviti Čeha Mamojko, ki je, kot smo izvedeli iz dobro obveščenih virov, pravi pravcati lovec na glave na polju neodvisnih založb, alternativnih kulturnih centrov in seveda tudi medijskih glasil, ki jih spretno naštela, da trobezljajo reklamne hvalospeve njegovim podrejenim blagovnim znamkam – te pretaplja v lastne proizvodne filiale, ki jih vpenja v mrežo klubske in (kar je še bolj problematično) medijske kvazialter scene, ki se razteza nekako od Nemčije, preko Češke in Avstrije do Italije na eni ter Bosne na drugi strani njegovega roparskega pohoda. Na tem roparskem pohodu, ki traja že vsaj štiri leta, je (ne najdemo drugega izraza kot veleindustrialec) Mamojka z nekaterimi izpostavljenimi slovenskimi »alternativci« podjarmil in v svojo profitno dejavnost vpregel praktično polovico Metelkove in Roga, podkupil in naredil lojalne celo vrsto alter akterjev ter seveda svoje lovke močno razpredel po Radiu Študent in nekaterih slovenskih »resnejših« časopisih. Prav nobeno naključje ni, da se v zadnjih letih krepi medijska vsesplošnodružbena in kmetavzarska gonja proti RŠ-u, saj je Mamojka, o katerem na spletu ne najdemo skoraj nič (deluje še pod nekaterimi drugimi imeni), svoje piarovske jastrebe poskril tudi po teh logih. Pozivi k prepoznavnosti radia so povsem paralelni s prepoznavnostjo založbe, ki so jo Mamojkini pajdaši začeli »pimpati« na skrivaj že pred meseci.
Alternativnega tajkunstva se sedaj ne sramujejo niti nekateri stari »založenci«, denimo KITA, ki so se čez noč prelevili v humanitarne nastopače in lovce na sponzorska sredstva. Da se niti za dolgo ne ustavljamo pri vse vidnejših indicih, da gre očitno za navezave z lokalnimi oblastniškimi lovkami, ki svojim novopridobljenim »občinskim dežurnim muzkontarjem« veselo namenja (za slovenske kulturniške razmere) kar zajetne finančne zlate šuse. V tako odvisništvo so bili poleg nekaterih (ne pa vseh!!) starih akterjev Mlamola seveda zlahka zvabljeni izvajači, ki jih je založba še v svoji dobri stari maniri, pritegnila k sodelovanju z razpizdom (sedaj bi temu seveda rekli razpis, kajti Mlamol je po novem uglajena čizzy alter založbica, ki si ne maže rok z d.i.y. in osebnim pristopom). Pestra paleta založencev, s katerimi je stari Mlamol vzpostavil kontakt in sodelovanje, jim izdal tri kompilacije posnetkov, so sedaj pahnjene v mehanicistični profitoidni ustroj založbe, ki ni več to, kar je bila.
Če povzamemo. Ekskrecija založbe Mlamol iz njenih prvotnih d.i.y. in lo-fi temeljev nam je očitna. Založba Mlamol je očitno zastavila svojo politiko po meri gesla, da založi vsako in le tisto zadevščino, ki bo predstavljala za njen pira dovolj mikavno alternativno češnjico, da jo bo lahko nadalje promovirala, frizirala in na pladnju ponujala takorekoč povsod, od RTV-ja do megapridobitniških poletnih festivalov širom po Evropi. Hvala lepa za tako udinjanje. Mogoče je še čas, da se od tega, kar je bilo pod okriljem storjeno, ohrani vsaj nekaj ogabnega zelenega preliva, ki je bil vodilo založniške (a)politike starega Mlamola, tistega pristnega. Upamo, da se bodo vsaj nekateri stari akterji in založenci po tme pismu spoznali, kam jih vodi pastirček. Korporativni strički, ki izžemajo alternativni živelj in prestrezajo vsakršne diy pobude, da bi jih kar se da hitro pospravili v svoje žepe in na svoje vizitke, se bodo prejkoslej opekli, ker se igrajo s potrpežljivostjo nas in še prenekaterih posameznikov
Zahtevamo javno
razpravo o Mlamolu pa tudi sorodnih pobudah, ki jih gonobijo zgorja
poisane lovke, terjamo argumente, ki jih imajo predstaviti tisti, ki
se grejo brezsramni prevzem in odprodajo še enega zadnjih d.iy.
centrov v naših koncih. Poleg tega strukturam, ki so zaparazitirale
na Mlamolu, sporočamo, da bomo, vkolikor se na naš poziv ne
odzovejo s konkretnimi obrazložitvami in zamrznitvijo nekaterih
sedanjih izvajanj, primorani igrati vsaj delno njihovo umazano igro
in določene ustvarjalne dosežke (kljub temu, da se nam to gabi)
izpostaviti po sodni poti. Če smo primorani, bomo poprijeli tudi za
orodja, ki nam jih tako vztrajno ponujate!
Med naslovniki posebej pozivamo Rogovce, naj se končno opredelijo do zadeve, saj je, kot je bilo razvidno že iz nedavnih konfliktov jasno, da se je metelkoizacija Roga začela že s polno paro.
S sedanjo podobo,
pristopom in nastopom Mlamola ter njegovih privatizerjev se ekipa
biltena Nove vesti ne bo sprijaznila. No pasaran! Smrt
korporativizaciji neodvisnih prostorov in diskurzov!
Spodaj podpisani:
Primož Uhar
Mna'limlmll
Eksitus
Arslan
Neovlah
Jane Bogataev